In so govorili o družini…

RTV SLO, 1. program, 23.2.2012, “razprava” o družinskem zakoniku.

Še danes mi v glavi odmevajo besede naše desnice (za razliko od …. Hmm.. desnice..), cerkvenih podlasic in nestrpnih govorcev.
Cukjati je povedal, če povzamem.. nič, Vilčnička je nabijala o trgovini z otroki… o kulturi govora, kakopak nima pojma. O samem zakoniku je bilo bolj malo besedi.
Čemu je torej služila debata? Sama sebi, služila je cerkvi, da je (preko večine prisotnih) ponavljala svoje idiotsko mnenje.
Kdaj bo napočil čas, ko bomo to organizacijo razlastninili, jo obdavčili in jo končno vrgli s piedestala, ki ji nikakor ne pripada? Danes bi bilo mnogo prepozno. In, mimogrede, živimo v času racionalizma. Z zombi odrešitelji vred. Religija (katerakoli že) naj se umakne tja, kamor spada. Če že ne na smetišče zgodovine pa vsaj v privatno sfero, ukvarja se naj s svojimi problemi, iz politike pa se lahko mirne volje umakne. Skupaj s svojimi neumnimi podaniki. Da, imenujem jih neumne. Ker pač to so. Umni za razlago realnosti ne potrebujemo ne zombijev, ne hudiča, ne “svetih” knjig z zastarano moralo. Še najmanj pa ima pravico deliti mnenje o družini. Nihče od teh biserov namreč ne sme (po lastni želji) imeti lastne družine. Torej naj tudi neha deliti mnenje o stvareh, s katerimi nima in ne sme imeti izkušnje.

Odhod z Orinoka

Jutro na Orinoku

Orinoco, hiša ob reki

Orinoco

Zjutraj so Poljaki nadaljevali pot proti morju, nama se je mudilo v Ciudad Bolivar, od koder sva štartala odhod na Roraimo. Vsem se je torej nekam mudilo in pot smo začeli zelo zgodaj.
Ob 5h sva se zbasala v čoln in se peljala Tucupiti naproti. Pot je bila dolga in deloma v temi. Razen neverjetno spektakularnega sončnega vzhoda na reki, česa izredno zanimivega nisva videla. Namesto v pristanišču Tucupite sva izstopila pri nekem prijatelju našega vodiča, nato smo se skupaj peljali na avtobusno postajo mesta. Kmalu sva ugotovila, da je očitno prišlo do nesporazuma, ko nama je José pričel razlagati, na kateri avtobus morava. Saj sva imela plačano pot nazaj do Ciudad Bolivarja! O tem ni vedel ničesar. Po pregovarjanju in ugovarjanju sva se vdala in sedla v por puesto. Ker v Ciudad Bolivar, kakopak, ni direktne povezave, naju je napotil v Maturin. S seboj nisva imela Lonelyja in tako sploh nisva vedela, kam se podajava. Avto je bil z najinim prihodom poln in takoj smo se podali na pot.

Po kakšni uri, dveh, sva bila že precej prepričana, da se voziva v napačno smer. Vreme je postajalo vedno bolj vroče, zdelo se je, da se premikava proti severu, proti Karibiku. Še večja težava je bila, da s seboj nisva vzela veliko denarja, saj ga na turah načeloma ne potrebuješ prav veliko, bila pa sva na tesno z njim.
Znašla sva se v Maturinu, mestu blizu karibskega morja, brez denarja (bolivarjev), z nekaj evri. Za zamenjavo sem prosil našega taksista, a o tem ni želel nič slišati. Predlagal je nekega “prijatelja” na avtobusni postaji, a ko je stopil do njega je ta le dvignil roke in odšel. Ko sem želel evre zamenjati na avtobusni postaji, sem bil  popolnima neuspešen. Nihče jih ni želel niti videti. Na postaji sem zagledal kar štiri bankomate. Uradni tečaj menjave je sicer porazen (5 bolivarjev za evro, na črnem trgu je cena evra kar dvojna), a potrebovala sva le toliko denarja, da prideva do Ciudad Bolivarja. Ugotovil sem, da so vsi štirje avtomati izklopljeni. Morda pa se avtomatsko vklopijo, ko vstaviš kartico! Avtomatu sem ponudil kartico, a zgodilo se ni nič, ko sem jo poskusil močneje spraviti v režo, je na postaji kar nekaj ljudi skočilo: “No!” Torej so tukaj bolj za okras. Še vedno sva bila brez denarja, lotevala se naju je huda lakota, tudi denarja za vodo nisva imela.
Sreča se nama pač mora prikazati. Sicer bova morala s postaje, v mesto, poiskati nekoga, ki bi nama na črno menjal devize ali najti banko, kjer bi lahko nekaj denarja dvignila. Sicer se slednje sliši kot najboljša rešitev, vendar ti, dragi bralec(ka), zagotavljam, da ni tako. Poleg tega, da je uradni tečaj resnično slab, predstavlja povprečnemu Venezuelcu turizem le težave. Država lahko živi od nafte, turizem praktično ni razvit, vsak turist pa prinese le veliko birokratskega dela, zato se jih otepajo. Slišala sva veliko zgodb, kako so turisti želeli dvigniti nekaj denarja na banki, pa je to trajalo vsaj pol dneva. Pol dneva skorajda nimava, saj morava biti v Ciudad Bolivarju do večera, preden odpelje nočni avtobus za Santa Eleno. In kdaj odpelje? Zvečer. To je bila najnatančnejša informacija s katero sva razpolagala…
Neverjetno, a srečala sva Poljake, s katerimi smo bili na delti Orinoka. Zanimivo, da so svojo pot začeli v nasprotni smeri od naju (oni so šli po reki navzdol, proti izlivu v morje, midva sva odpotovala proti notranjosti države), s tem, da sva naredila kar nekaj kilometrov najprej s čolnom, nato s taksijem… in na koncu se srečamo na prav isti avtobusni postaji. Prosila sva jih, da nama zamenjajo 20€, tako sva imela vsaj dovolj denarja, da se vrneva v Ciudad Bolivar. Še celo za vodo nama je ostalo. Potrebno je bilo torej najti avtobus.
Vsaka agencija ima kakopak svojo pisarno, sicer vsi vedo, kdaj palje kateri avtobus, ampak po informacije moraš pač k sosedom. Hitro sva ugotovila, da nihče, razen enega prevoznika, ne vozi v mesto najine destinacije. Šel sem torej v pisarno in želel kupiti dve vozovnici. Po nekajminutnem prerekanju, pojasnjevanju, … nama je ženska zagotovila, da nama lahko proda dve vozovnici za Ciudad Bolivar. Kupil sem ju.
Sedla sva v čakalnici, oddahnila sva si od vsega skupaj, do avtobusa imava še nekaj ur časa.
Po kakšni uri sva postala precej nervozna. Nekaj se ni zdelo prav, predvsem Nadji. Nervozno je zahtevala vozovnici in ob ponovnem pregledu sva ugotovila, da imava vozovnici do neke druge destinacije! Spet sva torej ujeta.
Šel sem v pisarno, se razkuril in zahteval najin denar. Gospa mi je pojasnila, da direktnega avtobusa pač ni, zato nama je prodala vozovnici do mesta, kjer lahko presedeva.
Ker direktne avtobusne povezave ni bilo na voljo sva se odpravila pred terminal, kjer so parkirani por puesti. Našla sva vozilo, ki je čakalo na zadostno število potnikov za Ciudad Bolivar, se dogovorila za vožnjo in pričela s čakanjem. Avto namreč ne spelje, dokler nima vsaj štirih potnikov (najraje jih naložijo po pet). Po kakšni uri čakanja sva postajala ponovno nervozna.
Po treh in pol urah čakanja še kar ni kazalo, da se bo primajal kdo, ki želi prispeti v Cuidad Bolivar. Bila sva popolnoma obupana. Imel se, dve cigareti. Skrbno sem ju pazil…
Po štirih urah je imal tudi voznik dovolj čakanja, odločil se je, da se iz vrste umakne. Najino prtljago je zložil nazaj na pločnik. Živci so nama popuščali, zdolgočasena sva bila do onemoglosti.
Pristopil je nek drug voznik in nama nekako dopovedal, da gre večino poti v najini smeri, da ima dva potnika za neko drugo mesto, lahko pa se peljeva z njim in ob povratku bo naredil ovinek in naju odložil na željeni destinaciji. Kar skočila sva v avto. Čez kakšne pol ure smo se res pričeli premikati. Preden je zapeljal iz mesta, se je ustavil na bencinski črpalki. Dopolnil je tank z gorivom, a ker je bilo vsega skupaj le nekaj litrov, se (na pumpi) zaposleni ni želel ukvarjati z drobižem – samo pomahal je in že smo bili nazaj na cesti. Bencin je v Venezueli tako zelo poceni!
Peljali smo se po avtocesti. Pot je bila neskončno dolga, niti sanjalo se nama ni, kakšno presenečenje naju bo pričakalo kot naslednje. Postajala sva noro cinična.
V avtu je beseda stekla in vozniku sva razložila najin dotedanji dan. Odločil se je, da nama agonijo skrajša. Poklical je kolega, ki je iz nekega drugega mesta vozil proti Ciudad Bolivarju. Po nekaj urah vožnje smo prečkali Orinoco… Pred mejo med dvema zveznima državama je ob robu avtoceste ustavil. Izstopili smo, iz avta sva vzela svojo prtljago. Ponudil mi je cigareto (ki sem jo kakopak vzel, imel sem le še eno, to pa sem šparal za na konec kolobocije) in skupaj smo prečkali celotno (zdi se mi) šestpasovnico. Ko smo prispeli na drugo stran, je pripeljal drug avto. V prtljažnik sva zmetala prtljago, v trenutku sva bila na zadnjem sedežu.
Po še nekaj urah vožnje sva bila popolnoma izčrpana v Ciudad Bolivarju, na nama tako znanem Paseo Del Orinoco. Zvlekla sva se do posade.
Hotel sem biti grob in glasen, da dobiva vrnjenega nekaj denarja. Zadnji dan ture je bila le pot nazaj, pot je bila izredno naporna, pa še predhodno sva jo že plačala… Pa ni šlo. Mirno sva pojasnila situacijo, dobila sva vrnjen denar, ki sva ga porabila za pot nazaj. Do odhoda v Santa Eleno je bila le še ena ura časa. Umila sva si roke in obraz, umila sva si zobe, vase na hitro zbasala nekaj hrane, pograbila sva celotno prtljago, sedla v taksi in lastnik posade naju je odpeljal na avtobusno postajo. Dejal je, da naj počakava vodiča, da se bo kmalu pojavil. Kot bi mignil je izginil. Ostala sva natovorjena, v gneči na avtobusni postaji, brez vozovnice.
Čakala sva avtobus. Petnajst minut pred odhodom se je resnično pojavil. Ker vodiča (z vozovnicami) še ni bilo, sva lahko avtobus le opazovala. Mislim, da v tem trenutku ni potrebno več posebej poudarjati, da se naju je obup že malce loteval…
Deset minut pred odhodom se je vodič, Frenk, dejansko pojavil. Za naju seveda ni imel vozovnic, je pa momljal nekaj o rezervacijah. Ko sem se obrnil k Nadji sem storil hudo napako. Frenk je seveda izginil. Pet minut pred odhodom se je ponovno pojavil. Seveda se je mudilo, z njim sem tekel do okenca avtobusnega podjetja, da bi plačal vozovnici. V pisarni ni bilo nikogar. Ker nihče ni vedel, kam je gospa odšla, sva s Frenkom tekla še kupiti odhodno takso in nazaj k avtobusu. Nadja je bila skoraj brez živcev. Seveda so ostali potniki že naložili prtljago in edina sva stala pred avtobusom. No, midva in Frenk.
Frenk je govoril z voznikom, nekaj besed je izmenjal s še nekaj ljudmi in kar naenkrat sva lahko vozovnici plačala na avtobusu. Takoj sva pohitela nanj, omahnila sva na prosta sedeža. Na nasprotni strani avtobusa sta sedela Maržena in Tomek, Poljaka s katerima se odpravljava na petdnevni izlet na Roraimo. Uničena sva zaspala, pot bo trajala še dodatnih dvanajst ur in pol…

Delta Del Orinoco

Dečki na reki

Utrinek iz vasi ob reki

Lopov. Kradel nam je banano!

Survival instinct. Lijane so fin vir pitne vode

Vidrica

Majhna indijanka

Mačko v čoln pa akcija!

Josejeva hčerka pozira z Nadjo

Zajtrk je bil prav smešen, pa ne zato, ker bi bil kaj resnično posebnega, ampak zaradi tukajšnjega pojmovanja vegetarjanstva. Dve dekleti, ki sta ta dan zaključevali obisk delte sta bili namreč vegetarijanki. Naš, “navaden” zajtrk je zajemal pečena jajca z zelenjavo, rezino sira, rezino šunke, kruh ocvrt v olju (običajna porcija olja za zajtrk!), oni sta dobili trdo kuhano jajce, rezino sira, rezino šunke in prav tak kruh. Torej zajtrk s šunko, brez zelenjave. Znašli smo se tako, da smo izmenjali šunko in sir, eden od obiskovalcev pa se je zajtrka odpovedal (ne zaradi navedenega, le olja in jajc je imel dovolj) in tako je bilo za ostale hrane dovolj. Tudi vegetarianske.

Odpravili smo se na reko in poskusili najti kaj živali, a razen nekaj zanimivih ptic ni bilo kaj opazovati. Iz gozda smo slišali vriskače, opazoval sem metulje (ostalih niso zares zanimali).
Ustavili smo na bregu reke in se odpravili v junglo. Tla so bila iztedno blatna, pravzaprav močvirnata, brez konkretne mačete bi bilo premikanje popolnoma nemogoče. Naš vodič nam je pokazal, kako iz neke rastline dobiš pitno vodo, kako priti do srčike neke druge, užitne, rastline. Vse smo kakopak poskusili a naval komarjev je bil resnično neznosen. Seveda smo bili “namočeni” v repelent, a kvantiteta je enostavno prevladala. Po kakšnih 20 minutah prebijanja skozi zelenje, se je tudi vodič vdal. Videti nam ne bo uspelo nobenih drugih živali. V čolnu smo bili v hipu in le vetrič premikajočega plovila nas je rešil pred letečo nadlogo.
Vrnili smo se in kot se za Venezuelo spodobi, je bilo spet kar nekaj časa brezdelja. Iz čistega dolgčasa sem se lotil izdelave ribiške opreme. Trnek sem naredil iz koščka žice, vrvico sem pripravil tako, da sem razpletel vrv, na kateri je visela ena od visečih mrež, namesto palice sem z mačeto odrobil in pristrigel list neke palme. V planu sem imel namakanje “trnka” kar s pomola, vendar vabe nisem imel. Že zjutraj sem ugotovil, da piranje navalijo na karkoli svetlega, kar pade v vodo.
Moje početje je prekinil obisk precej velikega metulja, ki se je mastil z na pol olupljeno banano.

Kmalu po zmagoslavnem zaključku svojega mini projekta se je predhodna skupina poslovila in odplula nazaj, proti civilizaciji. Mi smo se prav tako odpravili v čoln. José nam je odprl nekaj kokosovih orehov in postregel z napitkom. Na čoln je naložil še nekaj precej primitivnih ribiških palic, vrečko s koščki mesa in že smo pluli po reki navzdol.
Ogledovali smo si obrežje in oprezali za morebitnimi rečnimi delfini, a sreče žal nismo imeli, zato smo parkirali v senci ob bregu in lov na nevarne ribe se je pričel. Procedura je bila preprosta. Vabo smo napičili na trnek, tega spustili v vodo in z vrhom veje, ki je služila kot ribiška palica požvrkljali po vodi. Slednje naj bi simuliralo ranjeno žival in priklicalo krvoločne požrešnice.
Neverjetno je, kako hitro so se odzvale in napadle vabo. V kolikor nismo bili resnično pozorni na vsak trzljaj vrvice, je vaba izginila.
Priznati moram, da so se refleksi Poljakov izkazali za boljše. Fanta sta v čoln spravila tri piranje, dekle ni kazalo pretiranega interesa za lov, kar je kakopak botrovalo njeni neučinkovitosti. Že je kazalo, da se ji bova po uspešnosti pridružila, ko je Nadja zapela nekaj resnično velikega. V čoln je “profesionalno” zvlekla zelo veliko piranjo. Celo domačina sta se začudila njenemu ulovu. Ko se je riba začela premetavati po čolnu smo v bojazni pred ostrimi zobmi skoraj poskakali s čolna, a to gotovo nebi bila najboljša ideja. Kasneje sem ugotovil, da sem se pri tem, ko sem odskočil celo na nečem malce porezal, a zmagoslavje je več kot odtehtalo. Sledilo je obvezno slikanje s pošastjo, nato je romala v hladilno torbo. Za večerjo bo več kot primerna.
Zaskrbelo me je, da bo Nadja ujela piranjo, sam pa bom ostal brez ulova. O tem bom poslušal še vsaj nekaj let…

Piranjolovka s plenom

Moja palica se je upognila, hitro sem zategnil silk in iz vode izvlekel ribo prav enake velikosti kot je bila Nadjina! Moj ponos je bil rešen. Za mano nihče ni ujel več ničesar. No, Nadja je eno ribo, vsaj iste velikosti, v ihti vrgla kar preko čolna, a zmagoslavja ni več bilo.

Jaws III, IV and V

Kmalo za tem smo odrinili.
Med vožnjo me je José napotil do hladilne torbe, da bi prinesel sadje za malico. Ko sem torbo odprl me je zmrazilo. Pet pošasti (med njimi dve zelo veliki) se je po njej premetavalo in grizljalo kar na slepo. Pogrizene vrečke so bile priča nevarnosti situacije. Torbo sem kaj hitro ponovno zaprl, saj sem mislil, da se mož šali, a spoznal sem, da misli resno. Ponovno sem odprl torbo in s težkim srcem iz vrečke prav na hitro izvlekel papajo. Podal sem jo Joséju, narezano je ponudil. Ko smo jo pojedli je zahteval še melono. Tokrat sem bil malce hrabrejši in v ustreznem trenutku izvlekel celotno vrečko, pazeč da nam ulov ne uide.
V iskanju živali smo zapeljali še v nek, resnično ozek rečni rokav. Skozenj smo se komaj prebili, večkrat je bilo potrebno zapeljati vzvratno in “z zaletom” ponovno naprej, vedno znova je bilo potrebno dvigovati motor iz vode, saj so se v eliso zapletale plavajoče rastline, ki so popolnoma prekrivale gladino. Videli nismo prav ničesar posebnega, zato smo se odpravili naprej.
V daljavi smo uzrli naselje in se podali indijanski vasici naproti. Zgrajena je bila na kolih ob reki. Parkirali smo ob pomolu, ob “ribarnici”. Lastnik je čistil ribe in grobovje metal v vodo, z drobovjem se je mastila vidra. Seveda je sledilo slikanje.
Ob bregu se je raztezala “ulica”, z latami prekrito leseno kolišče. Po njem smo se sprehodili. Eden od Poljakov, Pavlek, je imel pri tem kar nekaj težav. Lesene deske so bile neverjetno vroče od pripekajočega sonca, on je bil bos, saj mu je ena od piranj z ugrizom raztrgala japonko, da ni bila več uporabna.
Priznati moram, da se v vasi nisem mogel sprostiti. Nisem se mogel znebiti občutka, da smo v nekakšnem “živalskem” vrtu. Domačini nas niso bili prav veseli. Res je, da ni kazalo, da jih dejansko motimo, a tudi navdušenja ali vsaj zanimanja za nas niso pokazali. Edina izjema je bila prikupna indijančica, majhna deklica, ki je bila očitno ponosna na svojo mačko, s katero je veselo pozirala.
Neka ženska je sicer prinesla rokodelske izdelke in jih precej apatično ponudila. Nekaj smo jih kupili, a tudi ob tem ni pokazala nikakršnega zadovoljstva.
Vas smo zapustili, vračali smo se proti “domu”. Prispeli smo pred mrakom.
Sledilo je obvezno oblačenje v dolge rokave, dolge hlače. Komarji pač ne poznajo milosti. Čas pred večerjo smo izkoristili za postopanje okoli hiše, slikanje z majhno indijansko deklico, celotno družino. Zvečer smo bili povabljeni na pomol. José je pripravil mizo in klopi, jedli smo piranje z rižem. Veliki so pomokani ocvrli, majhne so pripravili v tradicionalni paradižnikovi omaki. Ob večerji smo opazovali papagaje, ki so v parih migrirali čez reko.
Ker so Poljaki rum načeli že ob zajtrku, ga je ob večerji zmanjkalo. Odločili smo se za obisk bara, ki smo ga obiskali že ob povratku z ribolova, nekoliko višje ob reki.

Lunch! Akure so pripravljene...

Ob odhodu si je José nadel kapo, policijsko šiltkapo. Izredno mi je bila všeč, zato sem povprašal, kje se da takšno kapo kupiti. “Nikjer,” je dejal. Kapa je bila namreč čisto prava policijska kapa, dobil jo je od svaka, ki je policaj. “Škoda,” sem dejal. Mislil sem, da bi bilo res fino, če bi kot spominek imel venezuelsko “policijsko” kapo. Nepričakovano mi jo je ponudil v dar. Sprva sem dar odklonil, a ko jo je dejansko ponudil še enkrat sem jo vzel in se od nje nisem nameraval več ločiti. Povedal je, da jo je sicer res nevarno nositi, a če jo (razen tukaj) skrijem, ne bo težav. Če mi jo policija najde naj pač rečem, da sem jo dobil od prijatelja, kot darilo. Močno dvomim, da bi bilo v takšni situaciji to dovolj. Prepričan sem, da bi zabredel v težave, ampak kdaj je mogoče v dar dobiti kaj tako fantastičnega? Ponosno sem jo nosil ta večer, nato jo bo potrebno dobro skriti.
Ob pivu in rumu smo se pozibavali. Opazil sem akure (zdi se mi, da jungelske podgane), ki so odrte in očiščene visele na tramu in čakale na kuho.
Ne glede na to, da smo bili skoraj sami, smo se ga kar precej nacukali. Tedaj sem opazil kožo kajmana pribito na enega od tramov. Ko sem to izpostavil se je prijatelj našega vodiča pohvalil, da ima nekaj kajmanov doma, v vasi. Ponudil je, da jih gremo pogledati. Seveda smo se v hipu strinjali, a to je imelo svojo ceno. 20 piv. Nabavili smo pijačo, kupili še steklenico ruma in že smo pluli vasi na nasprotnem bregu naproti.

Družba v baru. V ozadju kajmanova koža...

Na nasprotnem bregu so nas pričakali, kakopak, otroci. Na travo ob privezu so prinesli plastično vedro. Iz čolna smo se kaj hitro zbasali in pozdravili zbrane, nato kar stekli do vedra. V njem so bili, v nekaj centimetrih vode, majhni kajmani. Pokazali so nam, kako jih lahko primemo in fotografiranje se je lahko začelo. Sprva smo res pazili, kako smo jih prijemali, a predhodna podlaga korajže je bila vedno močnejša. Zgodilo se ni nič neljubega, občutek ravnanja s tako fantastičnimi živalmi je bil izjemen.
Če nas domačini nebi bili povabili v vas, bi ob vedru verjetno še vedno stali in se igrali z majhnimi nevarneži, a naše  pivo je se vohalo prav do srede vasi. Napotili smo se torej tja, hodili smo mimo skromnih hišic, pri vsaki nas je spremljalo nekaj parov zainteresiranih oči. Ko smo prispeli prav do srede vasi smo uzrli nekakšno skupno dnevno sobo. V kotu se je v viseči mreži zibal nek dobro rejen moški, očitno je bilo, da je glava vasi. Po tleh, na zemlji, so posedali otroci in gledali (verjetno edino) televizijo. Kar brez zvoka. Okoli so bili po tleh in stolih razporejeni odrasli in odraščajoči. Njim smo bili prav tako zanimivi, kot oni nam. “Starosta” je pomignil, naj se pridružimo. Posedli smo se za otroki, na nekakšni nevidni črti in Poljaki so razdelili piva. Steklenica ruma je začela delati kroge, vsi so bili zelo zadovoljni. Fotografirati sva prenehala. Vsak fleš je namreč prijeten občutek ostro prerezal, spet se je ustvarila nekakšna neprijetna distanca. Ko je alkohol začel resnično delovati sva dobila občutek, da smo bili dejansko sprejeti. Sicer smo se še vedno spogledovali, a večjih zadržkov več ni bilo. Nekoliko smo komunicirali s kretnjami, nekoliko v polomljeni španščini; kmalu sva se le pretvarjala, da sodelujeva pri pitju ruma.
Čas je zelo hitro mineval in kmalu je bilo potrebno zapustiti vasico in se vrniti “domov”. Eden od Poljakov se je tako zelo napil, da smo ga pri izstopanju iz čolna komaj spravili na pomol. Zaspala sva kot ubita.

Živa ščipalka za perilo

La Coste. Nadja kot krotilka nevarnežev

Zabava v vasi

Ena teta

Pissin' in the wind

V delto! 2. del

Peljali smo se ob obrežju Tucupite, mimo mnogih hišk ob vodi, pred skoraj vsako je bil kakopak parkiran čoln. Takih, na vesla v Venezueli seveda ni, nafta je tukaj prepoceni, da bi se kdo s tem sploh ukvarjal.
Zapuščali smo mestece in kmalu je bila brežina le še gosto poraščena mangrova z nekimi rastlinami, ki so se dvigale z dna reke, po reki so se pomikali otočki plavajočih rastlin. Do kopnega se je dalo priti le na redkih mestih. Vsake toliko smo zagledali kakšno hišo z obveznim pomolom, pogosto z ogrado za govedo, redkeje smo videli tudi kakšnega prašiča.
José je upočasnil vožnjo in ustavil. S prstom je kazal na bližnje drevo. Uzrli smo opice. Vriskači (mislim,da se jim reče tako) so hodili po drevesu. Trije. Pograbil sem kamero in jih poskusil posneti. Bili so bistveno manjši, kot tisti, ki smo jih pred dvema letoma opazovali v Mehiki, v Palenqueju. Skozi gosto vejevje jih je bilo težko opazovati in kar hitro so se umaknili v notrajnost. Mi smo kakopak nadaljevali po reki navzdol.
Kar naenkrat je José zapeljal do brega reke in parkiral čoln. Seveda sem takoj poskočil na sprednji del čolna in ga privezal na nad vodo segajoče drevo. Pojasnil je, da ima hude prebavne motnje, prosil za papir, ko pa mu je Nadja podala robčke, je hitro izginil. Krivil je zajtrk v mestu. Celo domačini imajo težave, vse jasno…
Seveda sva postanek izkoristila za slikanje na bregu, na drevesu… Kmalu smo pot nadaljevali.
Takšnih postankov je bilo še nekaj (če me spomin ne vara, še dva). Peljali smo se mimo neke indijanske vasice in nad njo je José zapeljal v peščeni zaliv, parkiral je kar tako, da je nasedel na breg.
Čas za prvo kopanje v reki! Mislim, da je bilo njemu dejansko bolj pomembno pranje zadnjice… Na vprašanje, ali so v reki piranje je pritrdil a dejal, da za nas ni nevarnosti. Stopili smo s čolna v plitvo, kar toplo vodo in zaplavali. Bilo je dokaj prijetno, saj nam je ves čas vožnje sonce nabijalo v glavo, naš železni čoln pa je bil kar počasna in neokretna reč. Po nekaj zamahih sem stopil na dno. Takoj sem se začel pogrezati. Blato mi je kmalu segalo do kolen, iz njega so se dvigali mehurčki metana. Precej nagravžen občutek, a celotna izkušnja je bila kar zabavna.
Po kakšnih 3h urah vožnje se je nebo začelo kisati. Bilo je očitno, da se približuje nevihta. Pospešili smo in po nekaj minutah zavili proti pomolu v eni izmed vasic. Stopili smo s čolna in še preden smo uspeli priti do prve strehe, je deževalo. Stvari smo pustili shranjene na čolnu, zavite in shranjene v plastičnih vrečah. Ne vem, ali je to klasična praksa, ampak prva hiša, dosegljiva s pomola je bila trgovina. Ker smo vse pustili na čolnu smo se nagnetli pod streho pred njo in čakali, da najhujše mine. Dež je ponehal že po 5h ali 10h minutah. Pozdraviti so nas prišli otroci. Majhni, prikupni indijančki. Po obveznem slikanju (vsako sliko jim je bilo potrebno pokazati, kar se jim je zdelo imenitno, nato so vedno znova sledile salve smeha) je eden izmed njih pritekel s palminim listom, na njem nam je prinesel pokazati tarantelo. Ob našem navdušenju so vzklikali od veselja. José si se pajka dal na roko in ponudil, da lahko tako storimo tudi mi. Prva je bila, kakopak, Nadja. Očitno navdušena ga je ponudila tudi meni. Priznam, da mi pajki niso prav pri srcu, a brez obotavljanja sem ponudil roko. Če tega nebi storil bi bil ob izkušnjo, in konec koncev, kdo bi jo poslušal naslednjih nekaj let…??!? Bilo je prijetno. Živalca je tako lahka in nežna, da se njeni dotiki komaj čutijo. Sledil je eden od Poljakov, a bil je tako prestrašen, da se mu je roka vidno tresla. Pajki zelo dobro čutijo tresljaje in tresenje je tarantelo tako vznemirilo, da je začela skakati. Slednje je seveda povzročilo splošno paniko, vik in krik. Otroke je to razveselilo, sledile so nove salve smeha.
Odpravili smo se na čoln, po denarnice. Itak, da so nam prodali nekaj nakita…, nato smo nadaljevali pot po reki.
Kmalu po tem, ko smo se oddaljili od brega se je ponovno vlilo. Pralo nas je naslednjo uro vožnje, vse do hiše ob vodi, kjer smo se izkrcali. Nekje na polovici sem ugotovil, da je bolje, če mokro majico slečem, zeblo nas je. Dež je bil hladen, ves čas je, kakopak, pihalo.
Kmalu po pristanku se je nebo pričelo jasniti. Srečali smo predhodno skupino turistov, med njimi tudi francoza, ki sva ju poznala že z izleta v Canaimo. Prav eden od njiju mi je dal tablete, ki so vsaj začasno prekinile mojo agonijo in mi omogočile dostojno vrnitev v Ciudad Bolivar.
Ogledala sva si zelo bližnjo okolico, saj daleč od hiše ni mogoče priti. Bivališče je bilo dokaj skromno, imeli so aro z očitno pristriženimi krili, nekaj kokoši. Poleg hiše je bila stavba za turiste z visečimi mrežami in dvema posteljama. Vsako ležišče je bilo zaščiteno z mrežami proti komarjem. Že pred večerjo je bilo jasno, zakaj je tako. Bilo je resnično nevzdržno. Večerjali smo ob oknju, v dimu, da nismo bili dobesedno požrti od komarjev. Po večerji in cigareti sva se hitro zagrnila v posteljo, pobila komarje, ki so se uspeli izmuzniti zaščiti in skoraj nevzdržno mirnem zraku brez sapice zaspala v strahu, da se bova mreže med spanjem dotaknila.

V delto! 1. del

Pri pakiranju nahrbtnikov za v delto je bila v ospredju torbica z zdravili. Hehe. Pa pravijo, da se staro kljuse ne nauči nič novega.
No, pozajtrkovali smo, se zbasali v taksi in že smo bili na poti.
Pot je bila zelo dolga in 5 potnikov se nas je gnetlo v sicer velikem avtomobilu. Skozi okna smo opazovali pokrajino, ki se je hitro spreminjala. Gozd je zamenjala savana, spet se je pojavil gozd. Tokrat drugačen, prevladovali so iglavci in zelo visoki kaktusi. Ti so kar naenkrat izginili…
Peljali smo se skozi mnoge policijske kontrolne točke. Večinoma se taksist sploh ni prav zares ustavil, le zelo je upočasnil vožnjo, spustil šipo v avtomobilu in namignil s šmajserji oboroženim policajem. Priznati moram, da so večinoma delovali res strašno. Zelo mladi fantje, glih po drugem britju, v očeh se jim je videl prej občutek pozicije moči, kot ponosa. Na eni izmed kontrolnih točk so nas dejansko ustavili in zahtevali dokumente in pregled prtljage. Prvi zaplet se je pojavil že, ko z Nadjo nisva imela potnih listov pri sebi, ampak v prtljažniku avtomobila. Izvlekla sva jih in na vprašanje, ali potujemo skupaj odgovorila s: “Si.”
Potne liste so skrbno pregledali. Sicer niso ugotovili, da smo dejansko iz različnih držav, opazili so, da imamo na žigu vstopa v državo različne datume. Kar naenkrat je to postal problem. Eden izmed njih je roko naslonil na svoj šmajser. V trenutku je postalo napeto in v polomljeni španščini sva jim poskušala dopovedati, da potujeva midva skupaj in da so Poljaki druga skupina. Vskočila je Poljakinja, ki je tekoče govorila špansko. Razložila jim je situacijo in po dvomljivem momljanju in večkratnem listanju po dokumentih so nam te vrnili in nam dovolili, da sedemo nazaj v vozilo. Medtem je eden izmed mladcev malce premetaval prtljago po prtljažniku in ko je v naših očeh videl zmedeno strahospoštovanje je zadovoljno prenehal.
V majhno mestece v delti smo prispeli okoli poldneva. Taksist je ustavil ob reki, se sprehodil do nekega domačina ob parkiranem čolnu, z njim in še neko žensko izmenjal nekaj besed, nekajkrat pokazal na avto in se vrnil. Očitno smo bili predani naslednjemu v verigi.
Moški, očitno “čistokrvni” indijanec se nam je predstavil kot José. Peljal nas je do pekarne na drugi strani trga ob reki. Kupili smo vodo in nekaj za pod zob, nato smo se vrnili na trg, odšli do železne ladjice, se zbasali vanjo in že smo se vozili po Orinku, končni destinaciji naproti.

Ponovno Ciudad Bolivar

Ponovno sva bila v Ciudad Bolivarju. Dan po povratku iz Canaime naj bi nadaljevala v delto Orinoka, ampak glede na moje stanje ob vrnitvi sva se takoj dogovorila, da turo prestaviva za en dan. Spanje v posadi je bilo kajpada brezplačno, glede na to da sva tukaj vzela kar komplet dveh tur, a tudi dodatni dan v mestu je bil kar brezplačen. Ker sem se že zjutraj počutil bistveno bolje sva dan preživela v mestu. Ogledovala sva si ga, obiskala sva botanični vrt. Nekaj tako bizarnega nisva pričakovala. Vse skupaj je izgledalo precej podobno zelo neurejenem parku sredi mesta (čisto zares je bila pač jungla sredi mesta), ograjenem z – med drugim – bodečo žico. Notri sva videla neke kolibe, v katerih je očitno nekdo živel. Vhod je bil širok, z rampo za vozila, za rampo je bilo veliko parkirišče. Ob vhodu je bila drevesnica s tropskimi rastlinami, a ko sva se od nje oddaljila so nama iz daljave nekaj mahali in kričali. Vse skupaj ni zgledalo preveč prijazno ali gostoljubno, prej svareče ali celo preteče, zato sva se kaj kmalu vrnila k vhodu in “botanični vrt” tudi zapustila.
Vrnila sva se do edine trgovine, ki sva jo uspela v mestu najti in nakupila hrane. V prvem planu so bili špageti in že pripravljene polivke, toast, juice oranž, voda… Nocoj bova lahko v posadi kuhala in ne bova več prisiljena jesti lokalne še meni noro premastne hrane.
Cel dan sva se svaljkala po mestu, malce sva ga bila že sita. Ob sončnem zahodu sva posedala ob Orinoku…
Zvečer sva si pripravila konkretni porciji tako zelo pričakovanih špagetov.
Umivanje ni bilo mogoče, ker so v tej mestni četrti popravljali stopnice in cesto. Vsake toliko je zmanjkalo elektrike, vode ni bilo. Ko sva vsa prešvicana, umazana in smrdeča počivala po večerji, se je vlilo. Deževalo je kot zmešano, ni in ni hotelo nehati. Ko sem se sprehodil po posadi sem s terase zaslišal vriskanje in smeh. Nekdo se tušira au-naturelle. Stekel sem v sobo, Nadji sem vzkliknil, da se domačini tuširajo v dežju. Takoj sva bila v kopalkah, Nadja je pograbila milo, segel sem po brisači in že sva bila na terasi. Dež je sprva deloval hladen, a v minuti je bil prijeten. Kmalu sva ugotovila, da sta fanta na terasi dejansko turista, Poljaka. Pridružil se nam je tudi eden od Francozov, s katerimi smo bili na turi v Canaimi.
Po intenzivnem tušu je svet spet bil lepši. Pa še sod na terasi se je napolnil in sedaj smo imeli vode za splaknjevanje stranišča.
Malce kasneje sva Poljaka bolje spoznala. Med pogovorom sta spraznila noro število pirčkov, ugotovili smo, da se zjutraj skupaj podajamo v delto.

Canaima national park – 2. del

Pravzaprav sploh nisva vedela, kakšen “program” so za nas pripravili. V agenciji so kakopak govorili le špansko, naju je pa resnici na ljubo (mater!, to frazo uporabljam vedno pogosteje), zanimala predvsem cena. Da bova pripotovala sem je bilo jasno že v Ljubljani…
Ker stvari tukaj potekajo po “posebnem” urniku, smo naenkrat imeli kar nekaj časa. Predlagali so nam kopanje v jezeru. Takoj sva bila v kopalkah a že na poti do jezera sva srečala pubeca z otoka Mann (najprej sta se predstavila kot angleža, ker je bolj simpl in itak nihče ne ve kje to je), ki sta povedala: “Not much swimming oppurtunity here.” Itak, da sva se morala v to prepričati tudi sama, a sta imela kar prav. Obrežje je ponujalo le kakšnih 5 metrov dostopa do blatnega, s trohnečim zelenjem prekritega dna. Morda bova to kopanje res preskočila in tako nama ni preostalo drugega, kot da sva se sprehodila po turističnem naselju.
Drži, da je umeščeno v dokaj ozek pas neprehodne jungle, ki se nadaljuje v savano, a okolica je bilaa vse prej kot divja. Opaziti je bilo, da se domačini trudijo ohraniti pridih divjine, a na voljo je bilo vse. Dražje kolibe so po ponudbi prej spominjale na letovišče na kakšnem tropskem otoku, kot na oddaljeno, le po zraku dostopno turistično točko v jungli.
Sprehodila sva se torej. Pred eno od cabañas sva videla aro, udomačeno a prosto, ki je na “hola” (sicer ne prav vsakič) odgovorila prav tako. Poleg nje se je šopiril neverjetno pisan tukan. Videla sva še nekaj ptic: papagajev, nekih čudnih jungelskih kur, a te so bile v nekakšnem živalskem vrtu, za rešetkami.
Bližal se je čas, da se vrneva.
Po klasični konkretni zamudi so nam postregli s špageti z mesno polivko. Nažrla sva se. In na tem mestu resnično ne pretiravam.
Po počitku in seveda zamudi smo se odpravili na jezero.
Najprej smo se peljali mimo dveh slapov (al so celo bili trije?), z ozkim čolnom smo se peljali resnično precej blizu in bilo je kar veličastno. Vodič je takoj povedal, da so američani tukaj, prav na teh slapovih, snemali film Arachnofobia. Huh. No po obveznem intenzivnem fotošutingu smo po jezeru nadaljevali in se “vsidrali”, bolje rečeno nasedli, na stranski brežini. Stopili smo na kopno in začeli s sprehodom. Najprej smo se sprehodili po savani, spoznali moriche (ena vrsta palme, zelo pomembna za indijance), nato nam je predstavil še nekaj rastlin, med njimi neko, ki jo uporabljajo za poslikavo telesa. Z močno oranžno barvo je porisal Nadjin obraz, nato še obraz neke Nemke. Nadaljevali smo v gozd, kjer se je spustil do rečice. Vrnil se je z strupeno žabico, črno z rumenim vzorcem. Seveda je sledil fotošut, prijel pa je ni nihče razen njega. Sicer strup deluje le, če pride direktno v kri, ampak ziher je ziher. Sicer pa ga indijanosi uporabljajo za zastrupljanje puščic pri lovu s pihalniki. Luškana, ampak malce nevarna reč.
Zanimivo, da so tukaj indijanci ponosni, da so indijanci. Če se spomnim Mehike, so očitni indijanci o domačinih vedno govorili v tretji osebi.
Približevali smo se slapu. Trušč El Sapa je bilo slišati že od daleč. “Tukaj se slečemo,” je dejal in nadaljeval: “Zelo je spolzko, ostanite blizu stene.” Slekli smo se do kopalk, stvari odložili ob gozdni potki. Fotoaparat sva pospravila v vrečko za fotoaparate. Sicer ni ravno pasala, a ohranila ga bo suhega. Lanska izkušnja z namakanjem kamere in fotoaparata naju je očitno izučila. Še več kot to, letos sva fotoaparat kar malce paranoično pospravljala pred vsako dežno kapljico.
Podali smo se na pot za slapom. Razpršena voda je silila v vse pore telesa. Težko je bilo dihati, še težje je bilo gledati predse. Močan veter, ki ga je padajoča voda ustvarjala je hladil kosti. Pod za slapom je bila dolga in naporna. Vsake toliko se je nevarno zožala in približala prepadu, vedno znova se je bilo potrebno sklanjati pod skalami, ki so zevale iz stene in nižale prehod. Prehod je verjetno trajal le nekaj minut, a zdelo se je da se kar noče in noče zaključiti.
Pot smo nadaljevali skozi gozd, in se spustili nekaj metrov nazaj ob slap. Pričakali so nas prijetni tolmunčki v katere se je stekal rob slapu. V njih smo se kajpada okopali, če pa si se bolj približal sami steni si bil deležen še masaže. Intenzivnost je bilo mogoče regulirati z odmikom od stene. Pred nami je bila zaradi pršenja vode konstantna mavrica. Sijalo je sonce a mene je krepko zeblo. Zamislil sem se, da to ni prav dober znak, zbal sem se, da zbolevam. Po kopanju smo se skozi gozd (itak ni posebej potrebno povdariti, da skozi junglo) v japonkah napotili še na vrh slapu. Pogled je bil res veličasten. Tudi tukaj smo se okopali. Segreti se nikakor nisem mogel več.
Ponovno smo se spustili ob slap, ponovno smo se splazili za njim. Zaradi mraza je bila pot zame tokrat še veliko napornejša. Na drugi strani slapu smo pobrali svoje stvari in se ponovno povzpeli na vrh slapu, tokrat torej z druge strani. Tudi pogled s te strani je bil nadvse fantastičen.
Ko sem se oblekel v suha oblačila sem se končno uspel ogreti. Počasi smo se vračali po savani, nazaj proti ladjici, ki nas je ponovno peljala mimo veličastnih slapov (istih kot na začetku izleta) z druge strani gore. Vrnili smo se v pristan in kar vedel sem, da se me počasi loteva vročina.
Ko se je bližal večer se je pojavila tudi res konkretna diareja, za večerjo sem poskušal jesti le kuhan riž, a trapasti Venezuelci še v riž nalijejo malo olja. Ko sem ugotovil, da tudi jesti več ne morem, da mi ob pogledu na hrano gre na bruhanje, ko sem dejansko bil v to tudi prisiljen, ko sem na stranišče tekal vedno pogosteje mi je postalo jasno, da z izletom na angelske slapove zame ni poti. Pojedel sem nalgesin, začel sem kuro z aktivnim ogljem, antibiotikov pa žal nisem imel s seboj. Ostali so v Ciudad Bolivarju skupaj z večino zdravili. Neumno sem sklepal, da nima smisla, da jih vlačim s seboj. Napako sem grobo plačal z vsaj 20 obiski stranišča ponoči. Vse je bilo kot na dlani. Zajeb.
Zjutraj se je tudi Nadja odločila, da ostane v bazi z menoj. Še danes mi je noro hudo, da ni vsaj ona odšla na dvodnevno hajkanje do Angelskih slapov, a za njeno nego sem ji in ji bom do konca življenja hvaležen.
Naslednja dneva sta minila v znamenju skrbi in (po domače) sranja. Ker je naši skupini sledila naslednja sva morala zapustiti sobo in postelji, spala sva v viseči mreži na sicer pokriti terasi.
Po dveh dneh sem bil zelo izčpan, očitno dehidriran in počutje se nikakor bistveno ni izboljševalo. Po prvem dnevu so pošli Nalgesini a na srečo je verjetno izginila rudi vročina. Termometra kajpada nisva imela. Jedel skoraj nisem, pil sem zelo malo, pa še to skoraj ni imelo smisla.
Nadja zaradi skrbi prakrično ni spala, pripravljala mi je napitke z aktivnim ogljem. Situacija je postajala brezupna. Vsake toliko se je pojavil kak vodič ali domačin in me povprašal po stanju, a le zato, da se je lahlo “pobahal”, da se je to zgodilo tudi že njemu ampak on pač spije nekaj vode iz jezera, ker da je polna taninov in da resnično pomaga pri tovrstnih težavah. Njim, ki so te vode vajeni, da pa je jaz pač ne morem piti. Kar vrstili so se in prav tako hitro izginjali.
Po dveh dnevih sva se odločila, da ne preostane nič drugega, kot da obiščeva lokalno bolnišnico. Po sprehodu skozi celotno naselje naju je “vodič” posadil v čakalnico in izginil iščoč zdravnika. Ta je seveda govoril le špansko. Ko sem mu uspel pojasniti, kaj me tare in kako zadeve kažejo se je odločil, da me bo rehidriral intravenozno. A ko bi to naj dejansko storil je odšel in se pojavil z nekom, ki je govoril angleško. Zgodbo sem moral kajpada ponoviti. Nekaj sta se pogovarjala in na koncu je ta možakar (v polomljeni angleščini) sklenil, da sem ziher fasal kak virus. Dejal je, da bo po kakšnih sedmih dneh zadeva že minila. Dobil sem rehidracijske praške in neke praške, katerih glavna sestavina je bil sladkor. Podal mi je navodila za uporabo in že so me napotili nazaj.
Ostali so se vrnili z izleta, naju pa so pred tem domačini ponovno preselili v sobo, saj so sedaj potrebovali viseče mreže.
O izletu na Angelske slapove nisva želela kaj dosti slišati, grenkoba celotne situacije je bila prehuda. Z izleta so se kar trije vrnili z močno slabostjo. Krivili so hrano, vodo… kaj je dejansko botrovalo celi pizdariji ni vedel nihče.
Nadja se je kar naenkrat pojavila z nekimi tabletami. Dobila jih je od enega od udeležencev, pomagale naj bi pri prebavnih motnjah. Še posebej hudih. Takoj sem eno stlačil vase in čakal. Danes se namreč vračamo v Ciudad Bolivar in kaj naj storim na mini letalcu, ko nastopi sila? Kmalu sem ugotovil, da zadeva deluje. Kje je ta Francoz imel tablete pred tremi dnevi? PM! Ampak za vse skupaj je bilo prepozno in prav njemu se imam zahvaliti, da sem polet nazaj preživel dokaj spodobno.
Sam let nazaj je bil neprijeten. Ves čas  nas je treslo in premetavalo. Drži, da je bil pogled na pokrajino res lep, a užitka v njem ni čutil nihče. Jaz sem se po pristanku počutil bolje, kar je precej ironično, saj smo bili vsi kar sesuti. Vrnila sva se v posado, kjer sem takoj navalil na antibiotik. Sledil je počitek.

Vnos v blogec in morda se kak

Hja, teren je pac teren in brzkone je treba stisniti tu in tam. Ker je tipkanje na “normalno” tipkovnico bistveno hitrejse in udobnejse se bom le-tega tudi posluzil. Je pa potrebno povdariti, da ima tudi svoje slabe strani. Recimo tukaj nikakor ne morem vklopiti slovenske tipkovnice, kaj sele, da bi lahko tipkal tudi s sumniki, cucniki in zuzniki (kot bi dejala Zdena).
Posledicno bo torej naslednji post (in morda se kateri) brez teh nasih lepih znakcev.
Sicer pa vse skupaj zgleda tako kot kaze slikica. Povdarek je kakopak na cigareti in pepsiki. Pepsi ni zgolj pepsi…

Canaima national park – 1. del

Zbudila sva se zgodaj, kot ponavadi, le da sva tokrat kar skočila iz postelje. Pobrala sva stvari in se napotila proti posadi/agenciji, kjer sva bukirala izlet. Itak, da nisva točno vedela v kateri ulici se nahaja, zatorej sva naredila manjši krogec po ulicah, dežju navkljub. Pozvonila sva in že sva sedela za mizo, dobila sva zajtrk. Malo sira, šunke, pečenih jajc, kruhek, marmelado, puter. Zveni kot kar obilen zajtrk, vendar niti ni bil. Je pa res, da je popolnoma zadoščal. Vse skupaj sva zalila s črno kavo in sokom in že sva bila pripravljena na odhod. No, skoraj. Jaz sem seveda vse še dvakrat prepakiral…
Minimalno stvari sva spakirala v majhna nahrbtnika, ostalo kramo sva pustila v posadi. Lastnik naju je skupaj s še tremi francozi naložil v avto (eden tistih ogromnih avtomobilov) in že smo bili na poti na letališče.
Carlos nas je peljal skozi letališče v neko pisarno. Tamkajšnji uradnik je dejal: “Passaportes.” Stemnilo se mi je pred očmi. Potna lista sva skrbno skrila v velika nahrbtnika, da ju nebi zmočila. Kaj pa sva vedela, kam greva! Saj vendar potujeva v odročne kraje! Ja, vem, potni list ima popotnik vedno pri sebi. Ampak zakaj za vraga jih potrebujeva na vsakem koraku, to mi še dolgo ne bo jasno. Pojasnila sva, da ju imava v preostali prtljagi, na drugi strani mesta. Carlos se je samo prijel za glavo, zmajal z njo, nekaj pripomnil in že smo hiteli nazaj v avto. Pot nazaj je bila mnogo hitrejša. Kar po bližnjici, pri semaforju je samo dejal: “Maria, verde!” In že smo hiteli naprej. Namesto okoli hriba, na katerem se nahaja mesto, kar čez njega, po uličicah, da smo se izognili gneči (kar je večkrat povdaril).
Kar naenkrat, no, skoraj, smo se ponovno znašli na letališču, v pisarni. Tokrat je šlo vse gladko skozi in po osebnem pregledu in pregledu prtljage smo kmalu stali pred vzletno pisto. Pričakoval sem manjše letalo, a čakala nas je neka Cessna. Za 4 potnike, pilota in kopilota. Kopilota seveda ni bilo in s francozi smo se malce pošalili, kdo je tisti, ki je največ igral flight simulator, da bi v primeru, da pilot omahne prevzel krmilo. No, pilot nas je razporedil tako, da je bilo letalo čimbolj zbalansirano in že smo drveli po pisti navzdol. Morda bolje rečeno navzgor. Vzlet je bil dokaj miren, prav tako celoten polet.
Zapuščali smo mesto, oddaljevali smo se od Orinoka. Pod nami se je razprostirala jungla, in savana.
Pogled je bil resnično veličasten. Ogromne površine zelenega gozda so prekinjala ogromna drevesa, ki so silila na plano. Nekatera so bila v bujnem cvetju in so tako dopolnjevala zeleno z mnogimi živimi barvami. Kjer so se razlivale rečice je bilo videti posamične hiške, pa spet majhna naselja. Pokrajina je bila razgibana in visoke gore so rezale travnate ravnice.
Preleteli smo ogromno jezero, Canaima, našo destinacijo. Poleg nas, na desni, sem zagledal pristajalno stezo. Pilot je zelo zmanjšal višino leta in takoj, ko smo pisto preleteli zavil praktično v vertikalo. V nekaj sekundah je letalo poravnal in že smo se dotaknili tal. Ves let je bil prijeten, sam pristanek pa, priznam, precej strašen.
Še tresočih nog smo zapustili letalo, izza zadnjih sedežev smo prejeli prtljago in bili smo na cilju. Sledil je seveda popis s potnimi listi in pot do našega doma za naslednje tri dni.

Ciudad Bolivar

Vstala sva že zelo zgodaj. Na splošno vstajava ob zgodnjih urah, saj ne glede na dolg dan ta prav hitro mine. Tema se spusti že pred šesto.
Napotila sva se na glavno mestno promenado, se sprehodila po njej in pričela iskati agencijo, s katero bi si ogledala kak malce bolj odročen del države. Proti pričakovanju sva hitro našla posado, ki je poleg spanja ponujala tudi ture. Navdušila sva se za ogled angelskih slapov in delte Orinoka. Ceno sva uspela nekoliko zbiti in zadovoljna sva se ponovno znašla na ulici. Jutri potujeva v junglo, v praktično najodročnejši dosegljivi del države! Bilo je še dopoldne.
Potrebno je bilo še zabiti kar nekaj ur in te sva porabila za ogled mesta. Sprehajala sva se po trgovinicah, trgih, ulicah. Dan se je kar vlekel in vlekel. Ob posedanju ob reki sva opazila legvana, ki je lezel z drevesa, se nonšalantno sprehodil čez trg in zlezel na sosednje drevo. Zdel se nama je imeniten, domačini ga še opazili niso. V sončnem zahodu sva pazovala ladjice, ki so čez reko vozile tovor in ljudi v očitno revnejše naselje na drugi strani reke.
Ko sva se vrnila v hotel sva zadovoljno spakirala stvari in legla k spanju. Nocoj ne bova uporabljala klime, ne bova spala v spalnih vrečah, le pokrila se bova z njimi.
Zjutraj naju je pričakalo neprijetno presenečenje. Zbudila sva se v srbečici, vsa popikana od stenic. Da bi bila zadeva še nekoliko neprijetnejša sva se zavedala, da jih bova od sedaj v spalkah nosila s seboj. Sranje!